1.9.2007 smo se Borut, Matej, Anže in jaz že ob 4 zjutraj še vsi zaspani odpravili na pot proti Vratom. Naš cilj je bil Triglav- ker Anže še ni bil na vrhu. V trdi temi smo krenili na pot proti Severni triglavski steni. Še na pol v sanjah smo pred seboj opazovali majhne lučke, ki so se počasi premikale daleč pred nami. Hoja v temi je hitro minila in že se je pričel delati dan, ko smo ravno prispeli pod steno. Rdeča zarja je objela vrhove nad dolino Vrat, mi pa smo si nadeli čelade in pasove, ter z veliko pričakovanja pričeli plezati po steni. Že na samem začetku smo ugotovili da je na nekaterih mestih potrebno biti zelo previden, da ne prožiš kamenja ali da ti slučajno kakšna skala ne ostane v roki. Prečili smo Bele plati, prehiteli nekaj skupin plezalcev in naredili postanek na Gamsovih policah. Pogleda v dolino se preprosto ne da opisati, to moraš samo doživet. Kjer je Borut pričakoval sneg nas je pričakala gola skala in nekaj manjših tolmunčkov z vodo. Anže je predlagal Frelihov iztop in Borut je za vsak slučaj poklical prijatelja za nasvet o smeri. Najprej naj bi šli malo levo nato pa pri klinu malo desno in morali bi biti na vrhu stene. Pa smo šli, malo levo in desno ker pri prvem klinu, ki smo ga srečali ni šlo še bol desno smo ugotovili, da smo se malo zaplezali. Na levi pa smo ves čas gledali drugo skupino, ki je šla verjetno po pravi poti. Navezani smo preplezali naravnost navzgor ter prišli na pravo pot. Šli smo čez prečnico, na koncu je manjše okno, na drugo stran pa razgled proti Luknji. Do vrha stene je bilo le še par minut. Ko smo prispeli na vrh se nisem mogla načuditi koko smo sploh lahko prišli tam gor, saj je stena navzdol zgledala tako strma. Začudeno sem gledala kako majhen je ostal Triglavski ledenik. Na vrhu melišča pod steno Triglava smo pustili nahrbtnike in se po klinih in zajli??? Podali na vrh Triglava. Iz vseh strani se je na vrh vlekla množica ljudi. Na vrhu je Borut »našeškal« Anžeta potem pa še mene, ker na vrhu tudi še nisem bila »tepena«. Na Kredarici smo imeli malico in ker so se na Bohinjsko stran naredili temni oblaki smo se kmalu odpravili nazaj v dolino Vrat. Šli smo po poti čez Prag, malo pod Kredarico se je razjasnilo in do doline nam je svetilo toplo popoldansko sonce. Pot nazaj se mi je zdela neskončno dolga, ni in ni je bilo konec. Vso pot nazaj je Anžeta zvijalo po trebuhu, v glavo je bil bled kot luna, res je bil trmast, da je sploh prišel do avta. Naš »izlet« se je končal še bolj uspešno kot pa sem pričakovala. Zato se že veselim naslednjih podvigov. Renata Cerkovnik
